‘Praktična filozofija’ se večini ljudi zdi paradoks. Ne krivim jih; filozofija je še vedno zelo zaprta v akademski prostor in veliki večini se zdi nekaj povsem nepomembnega in nepotrebnega za vsakdanje življenje. A to je del problema, zaradi katerega sem se pred dvema letoma odločila za ustanovitev društva Hiša filozofije. Drugi razlog je bilo popolno pomanjkanje služb za filozofe izven prgišča delovnih mest na univerzah.
Za študij filozofije sem se odločila predvsem zato, ker se mi je vedno zdelo, da ne razumem ljudi in sveta okoli sebe. Te zmedenosti me je bilo dolgo časa sram. Ob prvih odkrivanjih filozofije v gimnaziji pa se mi je zazdelo, da gre pri filozofih za skupino ljudi z istimi vprašanji, kot so preganjala mene. Razlika je bila zgolj v tem, da sem se jaz počutila nesposobno – nesposobno glede samoumevnosti bivanja – medtem ko so filozofi iz iste težave naredili celotno vedo in znanost. Nenadoma nisem bila več sama in čudna.
Prva leta študija na univerzi so v mnogočem razblinila to zgodnjo in idealistično zagledanost v filozofijo. Glavna težava je bila njena zaprtost v akademski prostor. Medtem ko smo na predavanjih prežvekovali neskončne argumentacije zgodnjih metafizikov, se nisem mogla znebiti prepričanja, da bi filozofija morala biti nekaj drugačnega. Tisto nekaj, kar me je sprva tako očaralo – celotna veda, posvečena razmišljanju o samoumevnem. Iskanju drugačnih odgovorov na tista vprašanja, ki jih v vsakdanjem življenju ponavadi ne jemljemo resno.
Kasneje sem se med prostovoljskim delom v aktivistični nevladni organizaciji vsakodnevno soočala s pomanjkanjem filozofskega razumevanja aktualnih problemov. Mnogo obravnav teh problemov je bilo preveč poenostavljenih, da bi dejansko učinkovale. Prepričevanje prepričanih je, na primer, glavni problem velike večine osveščevalnih kampanj, ki sem jih kdaj videla. Kako nezainteresirane ljudi prepričati, da je npr. položaj LGBTQ+ oseb tudi njihov problem? Odgovora ni bilo.
Moje konstantno vprašanje je bilo, kako filozofsko delati – za ljudi. Končno sem odkrila koncept praktične filozofije; zelo mlade veje filozofije, namenjene ljudem. Kmalu zatem sem kot prostovoljka začela voditi filozofski krožek, na katerem smo razpravljali o vseh mogočih temah – o političnih vprašanjih, o zagatah okrog človekovega dojemanja spola, o etičnih dilemah itd. Krožek je bil dovolj uspešen, da je manj kot leto kasneje organizacija, za katero sem delala, prijavila projekt in zanj tudi pridobila financiranje, z menoj kot izvajalko dejavnosti. S kolegico filozofinjo, ki je delila moja prepričanja in zaskrbljenost glede premajhne vloge filozofije v vsakdanjem življenju in prostoru, smo tako pridobile dovolj zaupanja v naše delo, da je bilo ustanovljeno društvo Hiša filozofije.
Premajhni in premladi smo, da bi lahko govorili o velikih dosežkih in realnih spremembah, ki bi jih dosegli. Lahko pa povem, da sem pod okriljem društva in izven njega zasnovala in izpeljala že blizu 60 filozofskih delavnic, in razen občasnih tehničnih težav s prostori, vremenom ali slabim oglaševanjem, so bile vse uspešne. Osebe, ki jih obiščejo, vedno odidejo navdušene nad novimi idejami, koncepti – predvsem pa nad tem, da obstaja prostor, kjer samoumevne reči niso tako zelo samoumevne.
Sodelujemo tudi z akademskimi filozofi, medtem ko sama delam na doktoratu iz teoretske psihoanalize, podpredsednica društva pa na magisteriju iz filozofije in pedagogike. Teorija je nujno potrebna in ima svoje mesto, predvsem pa nam pomaga, da filozofijo ljudem posredujemo na razumljiv, a ne pretirano poenostavljen način. Leta 2020 smo se v sodelovanju z Društvom Brez Limita uspešno prijavili na razpis za financiranje Active Citizens Fund Slovenija in pridobili sredstva za naš prvi večji projekt. Projekt Mlada filozofija, namenjen študentkam in študentom ljubljanskih fakultet, poskuša aktualne probleme našega časa predstaviti tako, da se bodo zanje zanimale tudi prej nezainteresirane osebe. Je tudi odskočna deska za naše društvo in resnično velika priložnost, da iz ideje naredimo nekaj trajnostnega.
